Rumah adat

Tradicionalna hiša v Niasu; njena konstrukcija s stebri, tramovi in ​​preklado s fleksibilnimi spoji brez žebljev ter nenosilne stene so značilne za rumah adat

Hiše v vasi Torajan

Rumah adat so tradicionalne hiše, zgrajene v katerem koli od ljudskih arhitekturnih slogov Indonezije, ki skupaj pripadajo avstronezijski arhitekturi. Tradicionalne hiše in naselja več sto etničnih skupin Indonezije so izjemno raznolika in imajo vsa svojo specifično zgodovino. Gre za indonezijske različice celotne avstronezijske arhitekture, ki jih najdemo povsod, kjer so avstronezijski ljudje živeli od Pacifika do Madagaskarja, vsaka s svojo zgodovino, kulturo in slogom.

Etnične skupine v Indoneziji so pogosto povezane s svojo značilno arhitekturno obliko tradicionalnih stanovanj. Hiše so v središču mreže običajev, družbenih odnosov, tradicionalnih zakonov, tabujev, mitov in religij, ki povezujejo vaščane. Hiša je glavno središče družine in njene skupnosti ter izhodišče za številne dejavnosti njenih prebivalcev. Vaščani si gradijo lastne domove ali pa skupnost združuje svoja sredstva za zgradbo, zgrajeno pod vodstvom mojstra gradbenika ali tesarja.

Velika večina Indonezijcev ne živi več v rumah adat, njihovo število pa se je zaradi gospodarskih, tehnoloških in družbenih sprememb hitro zmanjšalo.

Splošna oblika

Tradicionalna hiša Batak Toba v Severni Sumatri

Z nekaj izjemami si ljudstva indonezijskega arhipelaga delijo skupno avstronezijsko poreklo (izvira iz Tajvana, pred približno 6000 leti) ali Sundalanda, potopljenega območja v jugovzhodni Aziji, tradicionalni domovi Indonezije pa imajo številne značilnosti, kot so lesena konstrukcija ter raznolike in dovršene strešne konstrukcije. Najzgodnejše avstronezijske strukture so bile skupne dolge hiše na kolih, s strmimi strehami in težkimi dvokapnicami, kot jih vidimo v Batak rumah adat in Torajan tongkonan. Različice načela skupnih dolgih hiš najdemo med ljudstvom Dayak na Borneu, pa tudi med ljudstvom Mentavai.

Ribiška vas hiš na kolih na otokih Riau

Norma je konstrukcijski sistem s stebri, tramovi in ​​preklado, ki prenašajo obremenitev neposredno na tla z lesenimi ali bambusovimi stenami, ki niso nosilne. Tradicionalno se namesto žebljev uporabljajo utorni in čepni spoji ter leseni količki. Naravni materiali – les, bambus, slama in vlakna – sestavljajo rumah adat. Trdi les se običajno uporablja za pilote, kombinacija mehkega in trdega lesa pa se uporablja za zgornje nenosilne stene hiše, pogosto pa so izdelane iz lažjega lesa ali slame. Material za slamo so lahko kokosovi in ​​sladkorni palmovi listi, trava alang alang in riževa slama.

Tradicionalna bivališča so se razvila kot odziv na naravne okoljske razmere, zlasti na vroče in vlažno monsunsko podnebje v Indoneziji. Kot je običajno po vsej jugovzhodni Aziji in jugozahodnem Pacifiku, je večina rumah adat zgrajenih na kolih, z izjemo Jave, Balija in drugih hiš v vzhodni Indoneziji. Gradnja hiš na kolih od tal služi številnim namenom: omogoča vetriču, da ublaži vroče tropske temperature; dvigne bivališče nad odtok meteorne vode in blato; omogoča gradnjo hiš ob rekah in robovih mokrišč; ščiti ljudi, blago in hrano pred vlago; dvigne bivalne prostore nad komarji, ki prenašajo malarijo; in zmanjša tveganje za suho gnilobo in termite. Ostro nagnjena streha omogoča, da se močan tropski dež hitro odteče, veliki previsni napušči pa preprečujejo vdor vode v hišo in zagotavljajo senco v vročini. V vročih in vlažnih nizkoležečih obalnih regijah imajo lahko hiše veliko oken, ki zagotavljajo dobro navzkrižno prezračevanje, medtem ko imajo v hladnejših gorskih notranjih območjih hiše pogosto veliko streho in malo oken.

== Primeri Primeri rumah adat so:

• Rumoh Aceh je največja in najvišja vrsta tradicionalnih hiš ljudstva Aceh. Ima leseno dvokapno streho, okrašeno z lesenimi rezbarijami s cvetličnimi ali geometrijskimi vzorci na zunanjosti.
• Bataška arhitektura (Severna Sumatra) vključuje hiše jabu v obliki čolna ljudstva Toba Batak z dominantnimi izrezljanimi dvokapnicami in dramatično prevelikimi strehami, ki temeljijo na starodavnem modelu. Medtem ima hiša Karo Batak visoko streho v obliki kombinacije dvokapnice ali dveh dvokapnic, prekrižanih čez kolčno streho. Tudi druge skupine Batak imajo svoj slog tradicionalnih stanovanj.
• Minangkabau iz Zahodne Sumatre gradijo rumah gadang, značilne po več dvokapnicah z dramatično navzgor usmerjenimi grebeni.
• Domovi ljudstev Nias vključujejo hiše poglavarjev omo sebua, zgrajene na masivnih železnih stebrih z visokimi strehami. Ne le, da so v nekdanjih plemenskih vojnah skoraj nepremagljive, ampak fleksibilna konstrukcija brez žebljev zagotavlja dokazano potresno odpornost.
• Dolga hiša Uma je tradicionalna skupnostna hiša Mentavaijev na otoku Siberut v okviru otokov Mentavai, s pravokotno obliko in verando na vsakem koncu.
• Rumah Melayu so tradicionalne malajske hiše, zgrajene na kolih na Sumatri, Borneu in Malajskem polotoku. Obstaja veliko stilov malajskih hiš; na primer hiše z ukrivljeno streho z vzhodne obale Severne Sumatre in Kamparja (Riau), hiše z dvokapnico in prekrižajočimi se robovi, ki tvorijo "x" vrhove na vogalih strehe iz Riaua in Jambija, piramidasta poševna streha s stopničastim dnom iz Južne Sumatre in večnivojska hiša s kolčno streho iz Zahodnega Kalimantana.
• Nuwo Balak iz Lampunga, kar pomeni velika hiša, ima streho, katere konci so osredotočeni na osrednjo točko in je izdelana iz okroglih hlodov, razporejenih vzporedno in prevlečenih z bakrom. Ta hiša se uporablja kot rezidenca plemenskih poglavarjev.
• Rumah Kebaya je ena od tradicionalnih hiš Betavi. Glavna značilnost te hiše je njena široka terasa, ki lahko služi za sprejem obiskovalcev in kot prostor za sprostitev.
• Sundanske imah imajo običajno osnovno obliko dvokapne strehe, imenovane kampung, izdelane iz slamnatih materialov (vlakna črnega arena ijuk ali listi hateup) s prepleteno bambusovo steno in strukturo, zgrajeno na kratkih kolih. Bolj dovršena previsna dvokapna streha se imenuje julang ngapak.
• Za razliko od večine jugovzhodnoazijskih ljudskih hiš javanske omah niso zgrajene na pilotih in so postale indonezijski ljudski slog, na katerega so najbolj vplivali evropski arhitekturni elementi.
• Tanean Lanjhang, kar pomeni dolgo dvorišče, je tradicionalna madurska hiša, ki je zbirka hiš, sestavljenih iz več družin, ki so še vedno v eni družinski vezi.
• Tradicionalne balijske hiše so zbirka posameznih, večinoma odprtih struktur (vključno z ločenimi strukturami za kuhinjo, spalne prostore, kopalnice in svetišče) znotraj visokega vrtnega kompleksa.
• Prebivalci Dayakov tradicionalno živijo v skupnih dolgih hišah, zgrajenih na pilotih. Hiše lahko v dolžino presežejo 300 m in v nekaterih primerih tvorijo celo vas. Medtem ko je okrogla hiša baluk v Bidayuhu Dayak zgrajena na zelo visokih kolih z ikonično stožčasto streho.
• Bubungan Tinggi s svojimi strmimi strehami so veliki domovi banjarejskih kraljev in aristokratov v Južnem Kalimantanu.
• Prebivalci Sasakov iz Lomboka gradijo lumbung, riževe hleve zgrajene na kolih s streho iz kape, ki so pogosto bolj značilni in dovršeni kot njihove hiše.
• Dalam Loka v Sumbavi je nekdanja rezidenca sultana Sumbave s podolgovato obliko hiše na dvojnih kolih in dvema nivojema dvokapnih streh.
• Hiše saoraja ali balla v Bugis-Makasarju so hiše na kolih z dvokapnimi strehami in značilno dvokapno streho, imenovano timpalaja, z določenim številom aranžmajev kot simbolom družbenega statusa lastnika stanovanja.
• Malige iz Butona ima podoben videz kot hiša Bugis-Makasar, vendar z dvokapnico.
• Toraje v višavju Sulaveziju so znane po svojih tongkonanih, hišah, zgrajenih na pilotih, ki jih zasenčijo masivne dvokapne strehe s pretiranim naklonom.
• Walewangko je rezidenca tradicionalnih starešin Minahasanov. Ima dve stopnici, ki sta levo in desno od sprednje strani hiše.
• Prebivalci Floresa so znani po svoji tradicionalni hiši s trapezoidno streho. Ljudstvo Ngada to hišo imenuje sa'o, ljudstvo Ende-Li'o pa mosalaki.
• Lopo iz Alorja ima piramidasto streho in jo podpira več lesenih stebrov.
• Uma Kalada iz Sumbe ima značilne slamnate strehe "visoke klobuke" in je obdana z zavetnimi verandami.
• Ume Le'u iz Timorja je tradicionalna hiša, ki pripada ljudstvu Atoni. Sestavljena je iz dveh stavb, in sicer lopo in ume kbubu. Lopo ima stožčasto streho brez sten, medtem ko ima ume kbubu zaobljeno obliko, nima oken in ima le ena vrata. Plemenski poglavarji živijo v hiši sonaf s stožčasto streho.
• Dani iz Višavske Papue tradicionalno živijo v majhnih družinskih posestvih, sestavljenih iz več okroglih kolib, znanih kot honai, s slamnatimi kupolastimi strehami.
• Tobati in Sentani so znani po svojih stožčastih hišah, imenovanih kariwari ali khombo, ki so zgrajene okoli obale jezera Sentani. Hiša Rumsram ljudstva Biak Numfor je kvadratne oblike s prevrnjeno streho v obliki čolna.
• Mimika ljudstvo iz osrednje Papue ima tradicionalno hišo, imenovano karapao, ki ima veliko vrat in preprog iz gozdnega pandanusa.
• Asmati ljudstvo iz Južne Papue imajo hišo na kolih, imenovano jew, ki je pravokotne oblike in služi kot zbirališče za moške, ki niso poročeni ali so še vedno samski.

• Rumah Adat
• 
  Tradicionalna hiša Aceha
• 
  Tradicionalna hiša Batak Toba, Severna Sumatra
• 
  Hiša Karo, Severna Sumatra
• 
  Rumah Gadang, Zahodna Sumatra
• 
  Malajska hiša Bangkinang, Riau
• 
  Hiša Kajang Leko, Jambi
• 
  Sundanska hiša Kampung Naga, Zahodna Java
• 
  Javanska hiša Joglo, osrednja Java
• 
  Balijski paviljon, Bali
• 
  Rumah Bubungan Tinggi, Južni Kalimantan
• 
  Hiša Bugis, Južni Sulavezi
• 
  Hiše v vasi Torajan, Južni Sulavezi
• 
  Hiša Sumba, vzhodna Nusa Tenggara

Upad

Število rumah adatov se po vsej Indoneziji zmanjšuje. Ta trend izvira iz kolonialnega obdobja, ko so Nizozemci tradicionalno arhitekturo na splošno imeli za nehigienično, z velikimi strehami, ki so nudile zavetje podganam. Verske oblasti so na večstanovanjske hiše gledale z nezaupanjem, prav tako na tiste vidike rumah adatov, povezane s tradicionalnim prepričanjem. V nekaterih delih Indije so kolonialne oblasti začele z odločnimi programi rušenja, pri čemer so tradicionalne hiše nadomestile s hišami, zgrajenimi z uporabo zahodnih gradbenih tehnik, kot so opeka in valovita železna streha, z vgradnjo sanitarnih prostorov in boljšim prezračevanjem. Tradicionalni obrtniki so bili prekvalificirani v zahodnih gradbenih tehnikah. Od osamosvojitve indonezijska vlada še naprej promovira »rumah sehat sederhana« ('preprost zdrav dom') namesto rumah adatov.

Izpostavljenost tržnemu gospodarstvu je gradnjo in vzdrževanje delovno intenzivnih rumah adatov, kot je Bataška hiša, naredila izjemno drago (prej so vasi sodelovale pri gradnji novih domov). Poleg tega sta krčenje gozdov in rast prebivalstva pomenila, da trdi les ni bil več brezplačen vir, ki bi ga bilo mogoče po potrebi nabirati v bližnjih gozdovih, temveč predrago blago. V kombinaciji s splošno željo po modernosti velika večina Indonezijcev zdaj živi v generičnih sodobnih stavbah namesto v tradicionalnih rumah adat.

Na območjih z veliko turisti, kot je Tanah Toraja, so rumah adat ohranjeni kot spektakel za turiste, njihovi nekdanji prebivalci pa živijo drugje, z oblikovnimi elementi, pretiranimi do te mere, da so ti rumah adat precej manj udobni od prvotnih zasnov. Medtem ko so bili na večini območij rumah adat opuščeni, so na nekaj oddaljenih območjih še vedno aktualni, na drugih območjih pa so stavbe v slogu rumah adat ohranjene za slovesne namene, kot muzeji ali uradne stavbe.

Sodobna priredba

Vrata in paviljoni letnega sejma Gambir črpajo vplive in združujejo elemente rumah adat, kot je na primer ta paviljon, ki združuje sloge Karo, Minang in Java.

V obdobju kolonialne Nizozemske Vzhodne Indije, okoli prve polovice 20. stoletja, so bili tipičen slog in elementi ljudskega indonezijskega rumah adat pogosto uporabljeni kot navdih, poustvarjeni in replicirani namerno, da bi predstavili kulturno raznolikost kolonije, prav tako pa so bili namenjeni ustvarjanju prazničnega vzdušja s fantastično arhitekturo. Na primer, letni Pasar Gambir – sejem, ki je potekal med letoma 1906 in 1942 v Bataviji – je bil znan po vratih, odrih, stolpih in paviljonih, zgrajenih v slogu rumah adat, ki so bili pripeljani z vsega arhipelaga. Vsako leto so bili ti edinstveno zasnovani paviljoni rumah adat ustvarjeni in zgrajeni na novo z uporabo lokalno dostopnih materialov, zato so postali tudi atrakcija sejma.

Nizozemski kolonialni paviljon na pariški kolonialni razstavi leta 1931, ki predstavlja sintezo različnih rumah adat Nizozemske Vzhodne Indije

V tem obdobju sta se pojavila tudi ponos in želja po predstavitvi kulturne raznolikosti kolonije s predstavitvijo ljudske arhitekture arhipelaga. Leta 1931 je Nizozemska med pariško kolonialno razstavo predstavila čudovito kulturno sintezo svoje kolonije – Nizozemske Vzhodne Indije. Nizozemski kolonialni paviljon je bil na razstavnem zemljišču, širokem kar 3 hektarje, in je bil zgrajen na podlagi kombinacije številnih kulturnih elementov Nusantare (indonezijskega arhipelaga), kombinacije indonezijske ljudske arhitekture. Njegove stene so bile sestavljene iz 750.000 kosov trdega lesa iz Kalimantana (indonezijski Borneo). Sprednji del, ki ga kot osrednji del krasita dva 50 metrov visoka balijska stolpa Meru. Streha paviljona je bila izdelana v slogu tumpang ali tajug, značilnem za javansko mošejo, dopolnjena z izrezljanimi lesenimi vrati kori agung, značilnim visokim portalom balijskega templja pura, v kombinaciji z obokano streho atap bagonjonga v Minangkabauju, značilnega za rumah gadang. Ta fuzija indonezijske ljudske arhitekture je predstavljala sijajen in veličasten paviljon, podoben palači. Vendar pa je 28. junija 1931 ogromen požar uničil nizozemski paviljon skupaj z vsemi kulturnimi predmeti, razstavljenimi v njem.

Hiša petih čutov, tematski park Efteling, Nizozemska. Primer sodobne stavbe, zgrajene z zahodnimi tehnikami, ki temelji na zasnovi rumah gadang

Stavbe so včasih zgrajene s sodobnimi gradbenimi tehnikami, ki vključujejo slogovne elemente iz rumah adat, kot je Hiša petih čutov v Eftelingu, stavba, zgrajena po vzoru minangkabau rumah gadang. V kolonialnem obdobju so nekateri Evropejci gradili domove po hibridnih zahodnih adat zasnovah, kot je Bendegom, ki je zgradil »prehodno« zahodno-bataksko hišo Karo.

Na številnih mestih so elementi ali okraski rumah adat postali regionalna identiteta provinc ali regij (kabupaten). Zato se pri gradnji vladnih in javnih stavb spodbuja vključevanje ali uporaba teh avtohtonih arhitekturnih elementov. Kljub tehnični tehničnosti so nove stavbe zgrajene v sodobni tehniki z betonskimi okvirji in opečnimi stenami namesto tradicionalnega lesenega tesarstva. Najpogostejši rezultat je vsaditev tradicionalne strehe na vrhu sodobnih stavb. To tendenco je mogoče opaziti v Zahodni Sumatri in Tana Toraji, kjer sta tipična streha Minang bagonjong (z rogovi) in streha Toraja tongkonan vgrajeni v skoraj vse javne stavbe; od letališč do hotelov, restavracij in vladnih pisarn.

Porušen betonski rumah adat s streho bagonjong, ki ga je povzročil potres v Padangu leta 2009

Ugotovljeno je bilo, da so tradicionalne lesene hiše na splošno bolj potresno odporne kot sodobne opečne zasnove, čeprav so bolj ranljive za ogenj. Gradnja sodobnih betonskih okvirjev in opečnih zidov rumah adat je spodkopala zelo značilnost tradicionalnih lesenih hiš, ki je njihova prožnost pri absorbiranju udarnih valov, ki jih povzroči potres. Te betonske stavbe v slogu rumah adat pogosto ne prenesejo potresa in se porušijo, tako kot tiste stavbe, ki so se porušile v potresu v Padangu leta 2009. Na nekaterih območjih je bil sprejet »polmoderni« koncept rumah adat, na primer pri nekaterih ljudstvih Ngada, s tradicionalnimi elementi, nameščenimi znotraj betonske lupine.

Literatura

• Reimar Schefold, P. Nas, Gaudenz Domenig, Indonesian Houses: Tradition and Transformation in Vernacular Architecture, 2004, National University of Singapore Press, Singapore, ISBN 9789971692926
• Dawson, B., Gillow, J., The Traditional Architecture of Indonesia, 1994 Thames and Hudson Ltd, London, ISBN 0-500-34132-X
• Schoppert, P., Damais, S., Java Style, 1997, Didier Millet, Paris, 207 pages, ISBN 962-593-232-1
• Wijaya, M., Architecture of Bali: A source book of traditional and modern forms, 2002 Archipelago Press, Singapore, 224 pages, ISBN 981-4068-25-X
• Peter JM. Nas, The House in Indonesia