Wikipedija

Arktične Kordiljere

gorovje v Nunavutu, Quebecu in Labradorju (Kanada)

Arktične Kordiljere so kopenska ekocona v severni Kanadi, za katero je značilna obsežna, globoko razčlenjena veriga gorovij, ki se razteza vzdolž severovzhodnega pobočja kanadskega arktičnega arhipelaga od otoka Ellesmere do najseverovzhodnejšega dela polotoka Labrador v severnem Labradorju in severnem Quebecu v Kanadi. Razprostira se čez večino vzhodne obale Nunavuta z visokimi ledeniškimi vrhovi, ki se dvigajo skozi ledena polja in nekaterimi največjimi kanadskimi ledenimi pokrovi, vključno z ledenim pokrovom Penny na Baffinovem otoku.[1] Na vzhodu ga omejujejo Baffinov zaliv, Davisov preliv in Labradorsko morje, medtem ko njegov severni del omejuje Arktični ocean.

Arktične Kordiljere
Ekoregija Baffinovega gorovja v Arktičnih Kordiljerah
Ekologija
MejeSeverna Arktika in Tajga ščit
Geografija
Površina242190 km2
DržavaKanada
ProvincaNova Fundlandija in Labrador, Nunavut in Quebec
Koordinate81°56′N 74°54′W / 81.93°N 74.90°W / 81.93; -74.90
Tip klimePolarna in ledena kapa

Geografsko območje sestavljajo province Labrador: vključno z vzhodnim Baffinom, otokom Devon, Ellesmere, otokom Bylot, gorovjem Torngat in nekaterimi deli severovzhodnega obrobja. Pokrajino zaznamujejo ogromna polarna ledena polja, alpski ledeniki, celinski fjordi in velika sosednja vodna telesa, značilna za številna podobna arktična območja na svetu. Čeprav je teren znan po svojih neizprosnih razmerah, so ljudje ohranili ustaljeno populacijo 1000 ljudi, od katerih je bilo 80 % Inuitov. Poleg tega je pokrajina 75 % prekrita z ledom ali izpostavljeno skalno podlago, z neprekinjenim permafrostom, ki traja vse leto, zaradi česar je rastlinsko in živalsko življenje nekoliko redko. Temperatura v Arktičnih Kordiljerah se giblje od 6 °C poleti do -16 °C pozimi. Rastlinstvo na tem območju večinoma ni prisotno zaradi trajnega ledu in snega.[2]

Pregled

uredi

Gorovje je večinoma v Nunavutu, vendar se razteza proti jugovzhodu do najsevernejše konice Labradorja in severovzhodnega Quebeca. Sistem je razdeljen na vrsto gorskih verig, kjer gore dosegajo višino več kot 2000 m. Najvišja je Barbeau Peak na otoku Ellesmere z 2616 m, kar je najvišja točka v vzhodni Severni Ameriki.[3] Sistem je tudi eden od treh kanadskih gorskih sistemov, drugi so Zahodne Kordiljere Zahodne Kanade[3] in kanadski podaljšek Apalaškega gorovja na polotok Gaspé in Atlantske province.

Arktične Kordiljere so ozka ekocona v primerjavi z drugimi kanadskimi ekoconami.[4] Večina te ekocone meji na severno Arktiko, medtem ko majhen del znotraj Labradorja meji na Tajga ščit. Medtem ko gorski sistem Arktičnih Kordiljer vključuje večino arktičnih otokov in regij, kot so otok Bathurst, otok Cornwall, otok Amund Ringnes, otok Ellef Ringnes, otok Ellesmere, Baffinov otok, otok Bylot in Labrador, ekocona Arktičnih Kordiljer zajema le otok Ellesmere, Baffinov otok, otok Axel Heiberg, otok Bylot in Labrador.

Geografija

uredi

Regije

uredi

Arktične Kordiljere so geografsko raznolike. Velik del otoka Ellesmere pokrivajo Arktične Kordiljere, zaradi česar je najbolj gorat v Kanadskem arktičnem arhipelagu. Velja za del otokov kraljice Elizabete, pri čemer je rt Columbia najsevernejša točka kopnega v Kanadi. Obsega površino 196.235 km2, zaradi česar je deseti največji otok na svetu in tretji največji otok v Kanadi. Prvi prebivalci otoka Ellesmere so bile majhne skupine Inuitov, ki so se na to območje privabljale zaradi lova na pearyjske karibuje, moškatno govedo in morske sesalce okoli leta 1000–2000 pr. n. št.[5]

Otok Axel Heiberg je eden od več članov Kanadskega arktičnega arhipelaga in največji od otokov Sverdrup, s površino 43.178 km2. V preteklosti so ga naseljevali Inuiti, vendar je bil nenaseljen, ko ga je poimenoval Otto Sverdrup, ki ga je raziskal okoli leta 1900. Leta 1959 so znanstveniki z Univerze McGill raziskali ekspedicijski fjord v osrednjem delu otoka Axel Heiberg. To je privedlo do ustanovitve arktične raziskovalne postaje McGill, ki je bila leta 1960 zgrajena 8 km v notranjosti od ekspedicijskega fjorda.

Baffinov otok je največji otok v Kanadi in peti največji na svetu, s površino 507.451 km2.

Otok Devon je največji nenaseljen otok na Zemlji. S površino 55.247 km2 je drugi največji od otokov kraljice Elizabete, 27. največji na svetu in 6. največji v Kanadi. Avgusta 1924 je bila v pristanišču Dundas ustanovljena postojanka kot del vladne prisotnosti, namenjene zajezitvi kitolova in drugih dejavnosti tujcev.

Velik del otoka Bylot pokrivajo Arktične Kordiljere. Z 11.067 km2 je 71. največji otok na svetu in 17. največji v Kanadi. Čeprav na Bylotu ni stalnih naselij, Inuiti iz Pond Inleta redno potujejo tja.

Zavarovana območja

uredi
Fjord Tanquary, ki prikazuje sotočje rek Air Force, Rollrock in Macdonald

Več kot petina otoka Ellesmere je zaščitena kot narodni park Quttinirpaaq (prej narodni park otoka Ellesmere), ki vključuje sedem fjordov in različne ledenike, pa tudi jezero Hazen, največje jezero na svetu severno od arktičnega kroga. Vrh Barbeau, najvišja gora v Nunavutu z 2616 m, se nahaja v gorovju Britanskega imperija na otoku Ellesmere. Najsevernejše gorovje na svetu, gorovje Challenger, je v severozahodnem delu otoka. Severni del otoka se imenuje Grant Land.

Julija 2007 je študija ugotovila izginotje habitata za vodne ptice, nevretenčarje in alge na otoku Ellesmere. Po besedah ​​Johna P. Smola z univerze Queen's v Kingstonu v Ontariu in Marianne S. V. Douglas z univerze Alberta v Edmontonu sta segrevanje in izhlapevanje povzročila spremembe v kemiji ribnikov in mokrišč na tem območju zaradi nizke gladine vode. Raziskovalci so ugotovili: »V 1980-ih so morali pogosto nositi škornje, da so se prebili do ribnikov, medtem ko so bila ista območja do leta 2006 dovolj suha, da so lahko gorela.«[6]

Narodni park Sirmilik na severu Baffinovega otoka gosti velike populacije debelokljunih lumen (Uria lomvia), triprstih galebov (Rissa tridactyla) in velikih snežnih gosi. Park obsega tri območja: otok Bylot, Oliver Sound in polotok Borden.

Narodni park Auyuittuq, ki je na polotoku Cumberland na Baffinovem otoku, se ponaša s številnimi tereni arktične divjine, kot so fjordi, ledeniki in ledena polja. V jeziku Inuktitut – jeziku Inuitov, staroselcev Nunavuta – Auyuittuq pomeni »dežela, ki se nikoli ne stopi«. Čeprav je bil Auyuittuq leta 1976 ustanovljen kot rezervat, je bil leta 2000 nadgrajen v polnopravni narodni park. Med znanimi vrhovi v parku sta gora Asgard in gora Thor z 1250 m visoko in 105° strmino pečine.

Narodni park Torngat Mountains, ki je na polotoku Labrador, pokriva velik del južnega konca Arktičnih Kordiljer. Varuje številne vrste arktičnih divjih živali, kot so karibu, severni medved, sokol selec in planinski orel. Park je bil ustanovljen 22. januarja 2005, in je postal prvi narodni park, ustanovljen v Labradorju.

Ledeniki in ledene kape

uredi
Ledenik Gull v fjordu Tanquary

Sušnejši severni del Arktičnih Kordiljer je večinoma prekrit z ledenimi kapami, medtem ko so ledeniki pogostejši na bolj vlažnem južnem koncu. Veliki deli otoka Ellesmere so prekriti z ledeniki in ledom, z ledenim poljem Manson in Sydkap na jugu; ledenim poljem Prince of Wales in ledeno kapo Agassiz vzdolž osrednje-vzhodne strani otoka; in znatno ledeno odejo na severnem delu otoka Ellesmere. Severozahodno obalo otoka Ellesmere je do 20. stoletja prekrivala ogromna, 500 km dolga ledena polica. Ledena polica Ellesmere se je v 20. stoletju zaradi globalnega segrevanja zmanjšala za 90 odstotkov, tako da so ostale ločene ledene police Alfred Ernest, Ayles, Milne, Ward Hunt in Markham.[7] Raziskava kanadskih ledenih polic iz leta 1986 je pokazala, da se je med letoma 1959 in 1974 z ledenih polic Milne in Ayles odlomilo 48 km², od tega 3,3 km³ ledu.[8] Ledena polica Ward Hunt, največji preostali del debelega (več kot 10 m) kopenskega morskega ledu vzdolž severne obale otoka Ellesmere, je v obdobju 1961–1962 med obsežnim odlomkom izgubila 600 km ledu.[9] Med letoma 1967 in 1999 se je njena debelina dodatno zmanjšala za 27 % (13 m).[10] Razpad ledenih polic Ellesmere se je nadaljeval tudi v 21. stoletju: ledena polica Ward je poleti 2002 doživela velik razpad;[11] ledena polica Ayles se je 13. avgusta 2005 v celoti odlomila – največji odlom ledene police v 25 letih, ki bi lahko predstavljal grožnjo naftni industriji v Beaufortovem morju (kos meri 66 km²).[12]

Ledena kapa Barnes je v osrednjem delu otoka Baffin in se umika vsaj od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je geografski oddelek takratnega Ministrstva za rudarstvo in tehnične raziskave na območje poslal tričlansko raziskovalno ekipo, da bi izmerila izostatični odboj in značilnosti prečne doline reke Isortoq.

Hidrologija

uredi

Skoraj 75 % kopnega v tej ekoregiji je izpostavljene kamninske podlage ali ledu. Večina vode je ujeta v zamrznjenem ledu in snegu, zato je v tej regiji zelo malo imenovanih rek ali drugih vodnih teles. Letna količina padavin je približno 200 mm, ki običajno padejo v obliki snega ali ledu. Pokrajino prevladujejo ogromne ledene kape, ki ustvarjajo velike ledenike, ki se potiskajo po strmih fjordih v morje. Ko temperatura dlje časa naraste nad ledišče, nastane majhna količina odtoka, ki je običajno manj kot 200 mm letno.[13]

Geologija

uredi
Nagubana kamnina v gorovju Torngat

Severni del Arktičnih Kordiljer se je dvignil med inuitijsko orogenezo, ko se je Severnoameriška plošča sredi mezozoika premaknila proti severu. Vsebuje magmatske in metamorfne kamnine, večinoma pa je sestavljen iz sedimentnih kamnin. Gore na otoku Axel Heiberg so sestavljene predvsem iz dolgih grebenov nagubanih plasti iz srednjega mezozoika in paleozoika z manjšimi magmatskimi vdori.

Arktične Kordiljere so mlajše od Apalačev, zato erozija ni imela časa, da bi jih zreducirala na zaobljene hribe. Gore so tudi nerodovitne, ker drevesa ne morejo preživeti izjemno nizkih zimskih temperatur niti rasti v kratkih poletjih. Obsežna območja so prekrita s trajnim ledom in snegom. Arktične Kordiljere so po sestavi podobne Apalačem in vsebujejo podobne vrste mineralov. Vendar pa mineralni viri niso bili v veliki meri izkoriščeni, ker je zaradi oddaljene lege regije razvoj predrag, saj obstajajo cenejše alternative južneje.

Gore na jugovzhodnem otoku Ellesmere so sestavljene predvsem iz granitnega gnajsa, magmatskih, nediferenciranih intruzivnih in vulkanskih kamnin. Zanje je značilna visoka erodiranost, z izrazitimi globokimi navpičnimi razpokami in ozkimi robovi.

Arktične Kordiljere tvorijo vzhodni rob Kanadskega ščita, ki pokriva velik del kanadske pokrajine. Predkambrijska kamnina je glavna sestavina kamninske podlage.

V Arktičnih Kordiljerah prevladujejo obsežne gorske verige, ki se raztezajo na tisoče kilometrov in jih človek praktično ni dotaknil. Južne gore so višje, sestavljene iz granitnega gnajsa in magmatskih vulkanskih kamnin. Za te gore je značilna visoka erodiranost z zelo strmimi in nazobčanimi pečinami z ozkimi robovi. Najvišji vrh v gorovju Arktičnih Kordiljer je vrh Barbeau – visok skoraj 3000 m. Na splošno je gorovje Arktičnih Kordiljer (po sestavi in ​​starosti) najbolj podobno Apalaškemu gorovju v Združenih državah Amerike. Ker pa so Apalači nekoliko starejši, so njihove pečine erodirane in manj nazobčane kot tiste v Arktičnih Kordiljerah. V tej ekoregiji je tudi zelo malo izpostavljene zemlje. Le na izjemno zaščitenih mestih – kot so jame – je prisotna površinska zemlja. Preostala zemlja je skrita pod globokim snegom in ledom ter se nenehno ohranja v stanju permafrosta.[14]

Vulkanizem

uredi
Zmajeva pečina, vključno s plastmi bazaltne lave poplave

Gore vulkanskih kamnin so stare od 1,2 milijarde do 65 milijonov let.[15] Poznokredni vulkani otoka Ellesmere so bili negotovo povezani tako z zgodnjo vulkansko aktivnostjo islandske vroče točke kot z grebenom Alfa. Čeprav so ti vulkani stari približno 90 milijonov let, so vulkani in žlindra še vedno vidni.[16]

Poznokredna formacija Strand Fiord naj bi predstavljala podaljšek grebena Alfa proti kratonu, vulkanskega grebena, ki je bil aktiven med nastankom Amerazijskega bazena. Formacija je del debelega zaporedja bazena Sverdrup in neposredna prednica končnemu dogodku uničenja bazena. Vulkani Strand Fiord so obdani z morskimi plastmi in se proti jugu tanjšajo od največje debeline več kot 789 m na severozahodnem Axel Heibergu do ničelnega roba blizu južne obale otoka. Toleitski islanditni bazaltni tokovi so glavna sestavina formacije, prisotni pa so tudi piroklastični konglomerati, peščenjaki, blatne kamnine in redki premogovni sloji. Debelina lavnih tokov se giblje od 6 do 60 m, prevladujejo pa subaerični tokovi. Pogoste so tako vrste lave pahoehoe kot ʻaʻā, vulkanski kup pa se je nabral večinoma s tihim izlivom lave. Piroklastične litologije postanejo pogostejše blizu južnega in vzhodnega roba formacije in predstavljajo laharje ter predelane usedline od obale do plitvih morskih predelanih usedlin. Formacija vsebuje poplavne bazalte, ki jih najdemo na zahodnem otoku Axel Heiberg pri Dragon Cliffu, visokem 300 m. Vsebuje stebraste spojne enote, ki so običajno premera od 1 do 3 m.

Formacija Bravo Lake v osrednjem Baffinovem otoku je redka alkalna suita, ki je nastala kot posledica podmorskega riftinga v paleoproterozoiku.[17] Lave vulkanskega pasu kažejo geokemične značilnosti, podobne sodobnim skupinam ocean-otok-bazalt. Razpon se giblje od zmerno do intenzivno frakcionirane. Profili redkozemeljskih elementov so podobni tistim iz toleitskih bazaltov in izjemno alkalnih lav na Havajih.[18]

Flora in favna

uredi
Dolina Qijuttaaqanngittuq v južnem Baffinovem gorovju

V ostrem okolju, kjer lahko kadar koli v letu udari uničujoča zmrzal in kjer je redka celo zemlja, ne more veliko rasti. Tri četrtine zemlje je golih skal in celo lišaji se težko znajdejo. Drevesa so komaj opazna. Rastline, ki rastejo v regiji, so večinoma drobne vrste, ki pogosto rastejo v debelih izolacijskih preprogah, da se zaščitijo pred mrazom, ali pa so prekrite z debelimi dlačicami, ki jim pomagajo izolirati in zaščititi pred ostrim vetrom.

Nekatere rastlinske vrste, ki jih najdemo, so arktična črna smreka, arktična vrba (Salix arctica), munec (Eriophorum), skorjasti lišaji, Carex simpliciuscula, vrste mahu, ločkovke, nasprotnolistni kamnokreč (Saxifraga oppositifolia), vrste dryasov, kot so alpska velesa (Eightpetal mountain-avens), šaš (Sedges), diapensia lapponica, Papaver radicatum, alpski kislec (Oxyria digyna), Chamaenerion latifolium', Brezstebelna lepnica, borovnica in Cassiope tetragona.

Razmere tukaj so prehude za preživetje plazilcev in dvoživk; žuželke so v regiji prav tako redke. Moškatno govedo in ​​neplodni karibuji so edine velike rastlinojede živali v tem okolju, medtem ko so severni medvedi in arktični volk edine velike mesojede živali, ki jih najdemo v regiji. Med manjšimi rastlinojede živali sta arktični zajec in leming. Polarne lisice in hermelini so nekatere od manjših mesojedcev, ki jih najdemo v regiji. Med morskimi sesalci so narval, beluga, mrož ter obročkasti (Pusa hispida) in brkati (Erignathus barbatus) tjulnji.

Belka je razširjena ptica v tej regiji. Med tipične ptice roparice spadata arktični sokol in snežna sova. Nekatere bolj razširjene obalne in morske ptice so debelokljuna lumna, triprsti galeb, Arenaria interpres, veliki prodnik, črna njorka, komatni deževnik, mali deževnik in ledni viharnik. Med pticami pevkami, ki jih najdemo v Arktičnih Kordiljerah, so brezovček, rdečeglavka, snežni strnad in ostroglež. Snežna gos, navadna in kraljeva gaga ter rdečegrli slapnik so nekatere vrste vodnih ptic, ki živijo v regiji.

Rastlinske združbe

uredi

Arktične Kordiljere so zelo stresno okolje za rastline, ki poskušajo rasti in se regenerirati. Vegetacija je zaradi trajnega ledu in snega večinoma odsotna. Zaradi izjemno hladnega, suhega podnebja, skupaj z ledenimi polji in pomanjkanja talnih materialov, so visoke in srednje nadmorske višine večinoma brez pomembnih populacij rastlin. V toplejših dolinah na nizkih nadmorskih višinah in vzdolž obalnih robov je rastlinski pokrov obsežnejši in ga sestavljajo zeliščne in grmičaste združbe. Bregovi potokov in obale so tukaj biološko najbolj produktivna območja. Rastline v tej regiji imajo zgodovino preživetja in odpornosti na stres zaradi močnih vetrov, nizkih temperatur in malo razpoložljivih makrohranil, kot sta dušik in fosfor. Rastline imajo prilagoditve, kot so puhaste semenske mase, ostajanje nizko pri tleh in uporaba drugih rastlinskih mas za dodatno izolacijo.[19]

Ključne vrste

uredi

Zaradi ostrega okolja in izjemno nizkih temperatur, ki obdajajo Arktične Kordiljere, ni velike raznolikosti rastlin in živali, ki bi lahko preživele in obstajale kot populacija. Vendar pa nekatere živalske vrste, tako rastlinojede kot mesojede, lahko preživijo ekstremne vremenske razmere in teren. Med temi živalmi so volkovi, polarni medvedi, arktične lisice, mošusni volovi in ​​karibuji. Večinoma so veliki mesojede živali prevladujoča vrsta v ekoregiji, predvsem severni medved. Je ključna vrsta za območje zaradi številnih svojih navad, vključno s prehrano in strategijami lova. Poleg tega življenjska zgodovina 22.000 severnih medvedov v Arktiki jasno opredeljuje njihov trenutni obstoj v Arktičnih Kordiljerah.[20]

Velika mesojeda vrsta opredeljuje ekoregijo zaradi svojega tesnega odnosa z ledom in izjemno inteligentnih lovskih taktik.[21] Nobena druga plenilska žival ne opredeljuje Arktičnih Kordiljer tako kot veliki beli severni medved, zato ljudje, ko pomislijo na arktične živali, pomislijo nanj. Dokler bo severni medved obstajal, bo ključna vrsta Arktičnih Kordiljer. Vendar pa je ta obstoj odvisen izključno od stopnje taljenja ledu, ki se bo pojavila v prihodnosti.[22]

Podnebje

uredi
Fjord Nachvak, gorovje Torngat

Arktične Kordiljere imajo eno najbolj negostoljubnih podnebij v Kanadi. Vreme je na splošno zelo hladno in suho, poleti pa nekaj tednov sonca in dežja. Sneg je najpogostejša oblika padavin v Kordiljerah. Regija prejme le 20–60 centimetrov padavin letno. Temperatura v tej ekoregiji je poleti v povprečju okoli 4 stopinje Celzija. Zima je zelo temna in dolga, s povprečnimi temperaturami -35 °C, čeprav je v najjužnejših delih nekoliko milejša in bolj vlažna. Polarna celica je sistem vetrov, ki vplivajo na podnebje Kordiljer. Sestavljajo jo zahodni vetrovi, ki pihajo topel zrak od vzhoda proti zahodu od 30 do 60 stopinj zemljepisne širine do polov, in polarni vzhodni vetrovi, ki pihajo hladen zrak nazaj proti jugu, kjer se postopek ponovi.[23]

Ni bilo vedno tako hladno kot danes. Leta 1985 so na otoku Axel Heiberg odkrili drevesne štore, stare 40 milijonov let, kar kaže, da je bil ta severni del gorovja toplejši in bolj vlažen kot današnje podnebje, z veliko večjo biotsko raznovrstnostjo.[24]

Naravni viri in človeški vpliv

uredi

V regiji živi le približno 2600 ljudi, ki jih najdemo predvsem v skupnostih Clyde River, Qikiqtarjuaq (prej znan kot Broughton Island) in Pond Inlet. Te skupnosti so precej majhne, ​​saj je bilo leta 2006 njihovo prebivalstvo 820, 473 oziroma 1315.[25] Večina ljudi, ki živijo v regiji, preživi z lovom, ribolovom in lovom s pastmi.

Arktične Kordiljere so hladno in ostro okolje, zaradi česar je rastlinstvo in živalstvo redko; celo tla so v tej ekoregiji redka. Mah, puževa trava in arktična resja so primeri rastlinstva, ki ga lahko najdemo v dolinah. Medtem severni medvedi, tjulnji in mroži tavajo po obalah in preživijo zaradi uspešnega morskega ekosistema.[26] Ribe, školjke in kozice so le nekateri od virov, ki jih lokalne inuitske skupnosti Nunavuta uporabljajo v visoko produktivnih vodah za podporo svojemu gospodarstvu. Vlada Nunavuta vlaga tudi v raziskovanje mineralnih virov; Breakwater Resources ima na primer rudnik Nanisivik, rudnik cinka in svinca v Arctic Bayu, ki se je ponovno odprl aprila 2003, potem ko je bil leto prej zaprt zaradi zmanjšanja virov.[27] Podnebne spremembe so najmočnejši človekov vpliv v arktičnih Kordiljerah. Naraščajoče temperature v Arktiki povzročajo, da se ledene police in habitati, ki jih zagotavljajo, iz leta v leto krčijo. Raziskovalci globalnega segrevanja izražajo tudi zaskrbljenost zaradi ekonomskih, političnih in socialnih posledic upada ribjih staležev, ki se pričakuje zaradi spreminjajočega se podnebja.[28]

Sklici

uredi
  1. ↑ Ice Cap The Canadian Encyclopedia Arhivirano May 15, 2005, na Wayback Machine. Retrieved on 2008-02-10
  2. ↑ »Arctic Cordillera«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2018. Pridobljeno 1. decembra 2025.
  3. 1 2 Arctic Cordillera Ecozone Arhivirano June 15, 2004, na Wayback Machine. Retrieved on 2008-02-10
  4. ↑ »Ecoregion«. Ecological Framework of Canada. Arhivirano iz spletišča dne 21. septembra 2020. Pridobljeno 29. maja 2020. It is one of fifteen ecozones identified in Canada—Northern Arctic, Southern Arctic, Taiga Cordillera, Taiga Plains, Taiga Shield, Hudson Plains, Boreal Cordillera, Boreal Plains, Boreal Shield, Prairies, Montane Cordillera, Pacific Maritime, Atlantic Maritime, and Mixedwood Plains.
  5. ↑ Civilization.ca. »Arctic History«. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2008. Pridobljeno 16. januarja 2008.
  6. ↑ "Northern Canada Ponds Drying Up" Arhivirano 2007-07-11 na Wayback Machine.. Environmental News Network.
  7. ↑ "Arctic Ice Shelf Broke Off Canadian Island" Arhivirano January 30, 2018, na Wayback Machine. New York Times 30 December 2006
  8. ↑ Martin O. Jeffries. Ice Island Calvings and Ice Shelf Changes, Milne Ice Shelf and Ayles Ice Shelf, Ellesmere Island, N.W.T. Arhivirano September 28, 2019, na Wayback Machine.. Arctic 39 (1) (March 1986)
  9. ↑ Hattersley-Smith, G. (1963). »The Ward Hunt Ice Shelf: recent changes of the ice front«. Journal of Glaciology. 4 (34): 415–424. doi:10.3189/S0022143000027830.
  10. ↑ Vincent, W.F., J.A.E. Gibson, M.O. Jeffries. Ice-shelf collapse, climate change, and habitat loss in the Canadian high Arctic Arhivirano September 10, 2008, na Wayback Machine.. Polar Record 37 (201): 133-142 (2001)
  11. ↑ NASA Earth Observatory (20. januar 2004). »Breakup of the Ward Hunt Ice Shelf«. Arhivirano iz spletišča dne 16. septembra 2008. Pridobljeno 30. septembra 2007.
  12. ↑ »BBC News - Huge Arctic ice break discovered«. 29. december 2006. Arhivirano iz spletišča dne 30. junija 2015. Pridobljeno 30. septembra 2007.
  13. ↑ »Hydrology of Canada«. 9. januar 2007.
  14. ↑ Bernhardt, Torsten. »Canadian Biodiversity: Ecozones: Arctic Cordillera«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2008. Pridobljeno 27. aprila 2013.
  15. ↑ Landforms and Climate of the Arctic Cordillera Ecozone Arhivirano 2014-07-14 na Wayback Machine. Retrieved on 2007-09-26
  16. ↑ Chris's journal entries Arhivirano 2015-02-19 na Wayback Machine. Retrieved on 2007-08-05
  17. ↑ Volcanology and geochemistry of the Bravo Lake Formation, Baffin Island, Nunavut Arhivirano 2009-04-15 na Wayback Machine.. Retrieved on 2007-11-06
  18. ↑ Central Baffin Island 4-D Project - Projects Arhivirano 2009-04-16 na Wayback Machine.: Paleoproterozoic mafic magmatism in central Baffin Island. Retrieved on 2007-11-06
  19. ↑ Prowse, Terry D.; Furgal, Chris; Bonsal, Barrie R.; Peters, Daniel L. (1. julij 2009). »Climate Impacts on Northern Canada: Regional Background«. Ambio: A Journal of the Human Environment. 38 (5): 248–256. doi:10.1579/0044-7447-38.5.248. PMID 19714957. S2CID 9710763.
  20. ↑ Kerr, R. (2002). A warmer arctic means change for all. August 30, 2002. Retrieved from http://sfx.uvm.edu/UVM Arhivirano 2023-01-06 na Wayback Machine.. March 11, 2013
  21. ↑ Durner, G.M. (2009, November 05). Polar bear sea-ice relationships. Alaska science center.
  22. ↑ Richardson, E. (2009). Polar Bear Life History and Population Dynamics. InfoNorth. Retrieved from http://pubs.aina.ucalgary.ca/arctic/Arctic62-4-491.pdf Arhivirano 2023-05-31 na Wayback Machine.
  23. ↑ »Landforms and Climate of the Arctic Cordillera Ecozone«.
  24. ↑ ParkWardens: Arctic Cordillera Ecozone Overview[usurped] Retrieved on 2007-11-08
  25. ↑ 2006 Census http://www12.statcan.gc.ca/census-recensement/2006/dp-pd/hlt/97-550/Index.cfm?TPL=P3C&Page=INDX&LANG=Eng Arhivirano May 14, 2013, na Wayback Machine.
  26. ↑ Bell, Trevor. "Arctic Cordillera Ecozone." Natural Environment. J.R. Smallwood Centre for Newfoundland Studies, November 2002. Web.
  27. ↑ Government of Canada. (12/19/2012). Human Activity and the Environment. Statistics Canada. Retrieved March 10, 2013 from https://www.statcan.gc.ca/pub/16-201-x/2007000/10542-eng.htm
  28. ↑ Jeffers, Jennifer. "Climate Change and the Arctic: Adapting to Changes in Fisheries Stocks and Governance Regimes." Ecology Law Quarterly 37.3 (2010): 917-66. ELQ. Web.

= Zunanje povezave

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arktične_Kordiljere&oldid=6719961«